KLINIČNE POSLEDICE HIPERHIDRACIJE IN DEHIDRACIJE PRI ŠPORTNIKIH TER PRIPOROČILA

2. HIPERHIDRACIJA

Hiperhidracija je stanje povečane vode v telesu, ki je posledica pozitivne bilance vode in Na+. Nastane zaradi povečanega vnosa in/ali zmanjšanega izločanja vode in soli (Na+) preko ledvic. Skupna značilnost vseh stanj hiperhidracije je povečan volumen ZUCP, na račun vode. Celokupna količina Na+ v ZUCP pa je ob tem lahko povečana ali normalna.

Poznamo 3 tipe hiperhidracije glede na prerazporeditev topljenca ( soli):

• Izotonična hiperhidracija: je posledica pozitivne bilance vode in soli. Vzroki za takšno stanje so lahko prevelik vnos izotonične tekočine pri zdravi osebi ali prevelik vnos vode in soli pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo, kjer so ledvica preveč okvarjena, da bi lahko popravila takšno stanje.
• Hipertonična hiperhidracija: je posledica pozitivne bilance vode in soli, kjer je večji vnos soli, kot je vnos vode. Kaže se z zvišano koncentracijo Na+ v plazmi in povišano količino vode v ZUCP. Vzrok so lahko predoziranje s kortikosteroidi, zastrupitev z Na+ in razne klinične bolezni (Connov sindrom, Cushingov sindrom,..).
• Hipotonična hiperhidracija: je posledica pozitivne bilance vode in soli, kjer je koncentracija soli nižja kot je volumen vode. Koncentracija Na+ je nižja v plazmi, povečan pa je volumen ZUCP na račun vode. Klinične bolezni, ki povzročajo takšno stanje so kronično popuščanje srca, kronične bolezni jeter in nefrotski sindrom.

3. DEHIDRACIJA

Dehidracija je stanje, kjer pride do pomankanja vode v telesu in je posledica negativne bilance vode in soli. Govorimo o ‘izsušitvi’, kjer je izguba večja od vnosa. Takšno telesno stanje lahko vodi v hipovolemijo – padec telesnega tlaka v žilah, ki lahko povroži motnjo zavesti, splošno oslabelost, nemoč,.. Pri tem se aktivirajo mehanizmi za popravo in vzdrževanje tega stanja, kar ljudje občutijo kot izrazit nenaden občutek žeje, oligurijo – minimalno izločanje urina, tahikardijo – pospešeno bitje srca in akuten padec telesne teže.

Pri dehidraciji gre prav tako za 3 patofiziološke principe nastanka:

• Izotonična dehidracija: je posledica negativne bilance vode in soli, pri čemer je izguba v enakem razmerju. Klinična stanja, ki vodijo v to so driska, akutna zunanja krvavitev in akutna odpoved ledvic.
• Hipertonična dehidracija: je posledica negativne bilance vode in soli, kjer je izguba vode večja, kot je izguba soli. V tem primeru človek izgublja vodo iz ZUCP in ZNCP, ter sol iz ZUCP. Stanje, ki vodi v to je obilno potenje predvsem med športno aktivnostjo, kjer ne nadomeščamo izgubljene vode in soli. Lahko gre tudi za stanje nezmožnosti pitja vode, v primeru: nezavesti, duševne prizadetosti, pri otrocih ali dojenčkih.
• Hipotonična dehidracija: je posledica negativne bilance vode in soli, kjer gre za večjo izgubo soli, kot izgubo vode. Človek izgublja vodo iz ZUCP v seč. Tako je zmanjšan volumen krvi zaradi izgube vode. Takšno stanje lahko nastopi v primeru, ko športnik nadomešča izgubljeno tekočino samo z vodo, brez elektrolitov (brez soli) ali pri bolnikih z Addisonovo boleznijo (ki nimajo hormona aldosterona in kortizola).

4. HIPONATRIEMIJA IN ZASTRUPITEV Z VODO PRI ŠPORTU

Hiponatriemija opisuje stanje nižje koncentracije Na+ v krvi kot je normalno (135 – 145 mmol/l) in je najpogostejša elektrolitska motnja, ki ob hiperhidraciji lahko vodi v zastrupitev telesa z vodo. Kot smo že zgoraj omenili je Na+ ključen elektrolit in je tisti dejavnik, ki prepreči vodi, da bi vdrla v celice. V primeru hiponatriemije se zgodi, da voda vdre v celice in te nabreknejo. Ključen hormon odgovoren za uravnavanje ravnovesja vode v telesu je hormon AVP . Izloča se iz možganov – iz hipotalamusa, na stimulus zmanjšanega volumna v ZUCP. Do motenega izločanja iz hipotalamusa lahko pride zaradi nevropsihiatričnih motenj, infekcij, poškodb in krvavitev iz možganov. Zelo pogosti vzroki za takšno stanje so tudi zdravila, ki povzročajo hiponatriemijo po različnih mehanizmih.

V športni panogi se z njo srečamo zaradi prekomernega pitja hipotonične tekočine ob hudem telesnem naporu (kot je maraton). Imenujemo jo hiponatriemija zaradi telesnega napora (HZTN). Gre za akutno stanje z znižanjem koncentracije natrijevega iona v krvi pod 135 mmol/l. Rizični dejavniki za nastanek so nizka telesna masa, slabša treniranost, tek daljši od štirih ur, visoke okoljne temperature in pogosto pitje tekočine med tekom.

4.1. Mehanizem nastanka hiponatriemije zaradi telesnega napora

Primarni mehanizem HZTN je čezmerni vnos hipotonične tekočine kot so voda in razne športne pijače, v kombinaciji z zmanjšano sekrecijo vode v distalnem tubulu ledvic zaradi sproščanja hormona arginin vazopresina (AVP). To vidimo predvsem pri počasnejših maratoncih.

Hormon AVP je običajno ob nižji plazemski koncentraciji soli zavrt. Pri nekaterih atletih se to ne zgodi, kar lahko opazimo z neprimerno visoko osmolalnostjo seča – zelo koncentriran seč. Stimulusi za izločanje AVP so lahko bolečina, čustva, fizični napor, slabost, bruhanje, hipoglikemija, izpostavitev vročini, nesteroidni antirevmatiki,..

Izguba natrija z znojem se med posamezniki zelo razlikuje. Povečano potenje lahko vodi v nastanek hiponatremije zaradi izgube soli, povečanega izločanja AVP in vnosa tekočin, ki so bolj hipotonična kot pa znoj. Velika količina osmotsko neaktivnega natrija v telesu se nahaja v kosteh, koži in hrustancu ter se potencialno lahko pretvori v osmotsko aktivno obliko. HZTN bi lahko bila posledica nezmožnosti pretvorbe natrija v aktivno obliko.

4.2. Simptomi med telesnim naporom

Ob padcu koncentracije natrija v krvi sledi premik vode v celice. Simptomatska hiponatriemija se najpogosteje pokaže z nevrološko disfunkcijo. Najbolj so prizadeti možgani, ki se ne morejo širiti zaradi omejenosti prostora v lobanji. Ob tem se zveča intrakranialni tlak in zmanjša prekrvavitev možganov, kar se sprva kaže z glavobolom, prizadeto koordinacijo športnika, nastopi slabost in bruhanjem ter mišični krči. Nastopi zmedenost in okrnjena zavest. Kasneje se pojavi koma in zastoj dihanja zaradi utesnitve možganskega debla.

Ker so znaki hiponatriemije podobni tistim, ki nastanejo pri dehidraciji, je pomembno, da ocenimo stopnjo hidracije, ki jo pri športnikih bolje prikaže določanje osmolalnosti (koncentriranosti) seča in njegove specifične teže kot pa določanje osmolalnosti krvi. V praksi se uporablja kopalniški test, kjer se med vadbo meri akutno izgubo telesne mase zaradi izgube telesnih tekočin.

5. PRIPOROČILA VNOSA VODE IN ELEKTROLITOV MED VADBO

Pitje razredčenih glukozno elektrolitih raztopin je učinkovit način preprečevanja dehidracije in ugodno vpliva na telesno zmogljivost. Potrebe po vodi in elektrolitih so ob telesnem naporu odvisne od posameznika, okolja, intenzivnosti in trajanja napora. športnik mora biti pred začetkom vadbe dobro hidriran z normalnimi vrednostmi elektrolitov v plazmi. Pitje tekočine med vadbo mora ustrezati izgubam tekočine s potenjem in uriniranjem. Med vadbo mora športnik zmanjševati dehidracijo tako, da izguba telesne teže ni večja od 2%. Za optimalno rehidracijo je potrebno popiti 1,5 litra tekočine za vsak izgubljen kilogram telesne mase. športnik naj pije počasi, v majhnih količinah, vsakih 15 minut. Pijača naj vsebuje od 5 do 10 odstotkov ogljikovih hidratov, od 20 do 30 mmol/l natrija in od 2 do 5 mmol/l kalija. Dodatek natrija je priporočljiv pri vadbah, ki trajajo dlje kot 2 uri ali pri vadbah, kjer so izgube natrija z znojem visoke.

6. ZAKLJUČEK

Homeostatsko ravnovesje tekočin v telesu je pomembno za zdravo delovanje organizma. Vsaka celica v našem telesu za delovanje potrebuje vodo, ki ima med drugimi pomembno vlogo pri uravnavanju telesne temperature, transportu hranljivih snovi in odstranjevanju odpadnih produktov. Količina vode, ki jo je potrebno vnesti v telo je odvisna od klimatskih razmer in telesne aktivnost. Pomembna je športna ozaveščenost o primerni uporabi elektrolitskih napitkov v kombinaciji z vodo. Potrebna je prilagoditev glede na intenzivnost športne aktivnosti, glede na telesno vzdržljivost in konstitucijo ter povrniti telesu vse izgubljene snovi.

7. VIRI

1. Battelino N, Kersnik Levart T. Motnje v uravnavanju vode, elektrolitov in acidobaznega ravnovesja. Ljubljana: Klinični oddelek za nefrologijo, Pediatrična klinika; 2017.
2. Dr. Axe, food is medicine: Water intoxication: How much water is too much? [citirano 2018 April 8].Dosegljivo na: https://draxe.com/water-intoxication/
3. Fry AC, and K Farrington. “Management of Acute Renal Failure.” Postgraduate Medical Journal 82.964 (2006): 106-116. PMC. Web. 6 Apr. 2018.
4. Hew-Butler T, Loi V, Pani A, Rosner MH. Exercise Associated Hyponatremia: 2017 Update. Front. Med. 2017; 4 (21): 1-10.
5. Hlastan Ribič C. Prehrana pri vrhunskem športu: učbenik za študente medicine in stomatologije. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 2010.
6. Košnik M.[et al.]. Interna medicina. Ljubljana: Littera Picta, Slovensko medicinsko društvo; 2011.
7. Okorn H. Potrebe po vodi in elektrolitih pri vadbi. Medicina športa. 2015; 1. p. 42-46.
8. Ribarič S. Seminarji iz patološke fiziologije. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo; 2014.
9. Rotovnik Kozjek N. Klinična športna prehrana: od teorije do prakse. Med Razgl. 2014; 53 (4): 555-64.

Avtorica članka: Mateja Zidarič, študentka medicine Medicinske fakultete Ljubljana; objavljeno 28.9.2018